ARGENTINSKI PES

Zgodovina: Pasma je bila ustvarjena za lovske pogone na divje prašiče, lisice in celo pume v argentinskih pampah. Obstajajo ugibanja, da naj bi prednike (bordojska doga, mastif) pripeljal Krištof Kolumb med leti 1493-96, prvič omenjena pa je 1573. Leta 1873 se je z vzreji teh psov posvetil dr. Antonio Nores Martines prav z namenom, da ustvari goniča za lov v krdelu. Tako je staro argentinsko dogo najprej križal s špansko dogo, kasneje pa še z nemško dogo, bokserjem in pointerom in irskim hrtom. Leta 1928 je bil spisan standard, pasma pa je bila uradno priznana leta 1964.

Videz: Srednje velik žilav in odporen pes z močnim in mišičastim telesom, z glavo skladno telesu.

Barva: Bela

Dlaka: Kratka, sijoča, gosta ravna dlaka.

Nega: Čist pes, ki ne potrebuje veliko nege. V obdobju menjave dlake krtačenje 1x tedensko.

Temperament: Pozoren, zaščitniški, instinktivno presodi resnost nevarnosti ter temu primerno neustrašno reagira.

Čuvaj: Odličen čuvaj.

Dober z otroki: Da.

Dober z drugimi živalmi: V zgodnji mladosti jih je potrebno s socializacijo navaditi na druge živali.

Odnos do tujcev: Oprezni do tujcev.

Gibanje: Vsaj 2 uri na dan, saj potrebuje dovolj gibanja da ohranja muskulaturo. So aktivni psi, če jim to omogočimo.

Glasnost (lajež): Majhna.

Življensko okolje: Za to pasmo je primeren večji ograjen prostor, vendar ga ne smemo omejiti le nanj, saj ljubi poležavanje v hiši v družbi svojega lastnika oz. družine.

Primeren lastnik: Ob pravilni vzgoji je lahko odličen družinski pes. Lastnik psa te pasme mora biti aktiven, dosleden pri vzgoji ter predvsem dovolj avtoritativen, saj bo v nasprotnem primeru pes hitro prevzel alfa vlogo.

Potencialni problemi z zdravjem: 10% mladičev se skoti gluhih. Njihova koža je občutljiva na sončne opekline, zato naj se na domačem dvorišču zadržujejo v senci. Kolčna displazija.

Potencialni problemi z vedenjem: Agresija.