BERNARDINEC

Zgodovina: Bernardinec ima zelo staro poreklo; njegove prednike so pred dvema tisočletjema pripeljali v Švico že Rimljani. Nekoč je bila to kratkodlaka napadalna pasma, potomec alpskih mastifov. Postali so planšarski psi in čuvaji, sredi 17. stoletja pa so menihi samostana St. Bernard iz njih vzredili današnjega bernardinca. Prvo poročilo o reševanju ljudi iz plazov s pomočjo psov izvira iz leta 1786. Bernardinci so zasloveli in sredi 19. stoletja so jih začeli načrtno rediti tudi drugod.

Ime bernardinec se je za pasmo začelo uporabljati šele leta 1865, ko se je v samostanu svetega Bernarda začela čistopasemska vzreja. Že tedaj so menihi poznali dva tipa psov: kratkodlake in dolgodlake. 

Videz: Glede na dolžino dlake ločimo kratkodlakega in dolgodlakega bernardinca. Je pravi velikan, izredno močan, visokonog, zelo močnega okostja. Najnižja plečna višina pri psih je 70 cm, pri psicah 65 cm, teža je od 80 kg naprej (pri samcih) in od 65 kg naprej (pri samicah). Ima veliko, globoko in široko glavo; Dlaka je kratka ali dolga, lahko je gladka ali rahlo valovita, vendar nikoli skodrana. Obvezna je temna maska, nujne so bele lise na prsih, okoli vratu, na gobcu, po čelu, na šapah in na koncu repa..

Barva: Osnovna barva je bela z manjšimi ali večjimi rdečimi polji ali povsem rdečerjav plašč po hrbtu. Raztrgan plašč – posut z belimi dlakami, ki prebijajo plašč, je enakovreden. Dovoljena je tudi rdeče rjava-tigravost. Tolerira se rjavo-rumena. Dovoljene so temnejše oznake po glavi. Tolerira se črna barva po telesu. Bele oznake po prsih, šapah, vrhu repa in gobcu. Lise ali madeži na zatilju morajo biti beli. Zaželen je bel ovratnik. Maska mora biti simetrično temna.

Dlaka: Glede na dolžino dlake ločimo kratkodlakega in dolgodlakega bernardinca. Dlaka je lahko gladka ali rahlo valovita, vendar nikoli skodrana.

Nega: Kratkodlaki bernardinci: nezahtevni za nego, občasno krtačenje z gumijasto krtačo v času menjavanja dlake; občasno striženje krempljev (če se ne sprehaja dovolj po trdi podlagi) in redno čiščenje zob .
Dolgodlaki bernardinci: vsakodnevno krtačenje dolge in goste dlake. Ob menjavi dlake je obvezno vsakodnevno krtačenje. Pozimi imajo dolgodlaki psi probleme s snegom, ki se jim sprijema z dlako.

Značaj: Ob besedi bernardinec večina ljudi sprva pomisli na filmskega junaka Beethovna. Bernardinci so zvesti, dobrodušni, poslušni, mirni in preudarni. Agresivni bernardinci so prej izjema kot pravilo, čeprav so ob nepravilni vzgoji lahko zelo problematični. 
Do živali in tujcev so prijazni, so zelo dobri družinski psi, vendar je pri družini z otroci potrebna previdnost, ker lahko zaradi velikosti in nerodnosti nehote poškodujejo otroka. Zelo radi imajo vodo in hladnejše podnebje.
Zaradi velikosti in teže ljubijo udobje in so nagnjeni k lenobi. Če pa je lastnik aktiven, lahko tudi bernardinci postanejo aktivni in se z veseljem podijo za žogo, skačejo po vodi, prinašajo palice in veje, tečejo ob kolesu,…

Temperament: V mladosti zelo temperamentni, po 2. letu se malo umirijo. Pozimi bolj živahni kot poleti.

Dober z otroki: Zelo dober družinski pes, toda v bližini otrok moramo biti zelo previdni, ker lahko zaradi velikosti nehote poškoduje otroka. Po navadi so precej potrpežljivi v družbi otrok.

Dober z drugimi živalmi: Ima dober občutek za manjše živali; če ga že od mladosti navajamo na ostale (manjše) živali, jih sprejme brez problemov kot svoje »krdelo«. Malo težje je s tistimi živalmi, ki jih ni navajen (potrebuje več časa, da jih sprejme, ampak jih slej kot prej).

Odnos do tujcev: Načeloma tujce sprejme prijazno in se za njih ne zmeni.

Glasnost (lajež): Načeloma ne lajajo veliko.

Čuvaj: Ne. Ljudje se ga ustrašijo zaradi velikosti.

Gibanje: Do 1. leta je potrebna previdnost pri gibanju in malo omejitev, da mladiček ne divja preveč. Kasneje imajo zelo radi gibanje, če jih le malo spodbudimo. Če jih pustimo pri miru, bodo prespali večino dneva. Če je lastnik aktiven, je aktiven tudi pes. Poleti je potrebno paziti je na vročino.

Življenjsko okolje: Hiša z ograjenim dvoriščem. Prilagodi se bivanju tudi v hiši. Zelo rad je v družbi svojih ljudi.

Primeren lastnik: Bernardinci so primerni za ljudi, ki so aktivni, hkrati pa ljubijo tudi mir in počitek. Bernardincem zadostuje en enourni sprehod na dan, čeprav se ne branijo daljšega sprehoda. če so ljudje aktivni s psom, so potem aktivni tudi psi sami. Ljudje morajo imeti veliko potrpljenje in časa pri šolanju, saj potrebujejo bernardinci več ponovitev neke nove vaje, preden le-to znajo. Zelo radi so pri lastniku, zato se veliko bernardincev odlično počuti tudi v hiši. Lastnik se mora zavedati, da je bernardinec velik pes, ki temu primerno tudi veliko poje (najmanj 15 kg briketov na mesec). Zdravljenje je dražje kot pri manjšemu psu, ker se zdravila predpisujejo glede na težo.
Psi se slinijo, kadar jim je vroče ali pa kadar vidijo hrano.

Potencialni problemi z zdravjem: Displazija kolkov in komolcev, težave s srcem, zasuk želodca.

Potencialni problemi z vedenjem: Agresija, če pes ni pravilno in pravočasno šolan; precej izražen lovski nagon, ki se ga lahko uspešno omili s pravočasnim šolanjem.

Zmožnost šolanja: Uspešno lahko zaključi tečaj poslušnosti, vendar nima vztrajnosti za predolgo ponavljanje vaj; potrebno je najti ustrezno motivacijo, ki je po navadi kar hrana. Učenje naj poteka večkrat na dan po nekaj minut. Potrebuje veliko ponovitev vaje, preden se jo nauči. Šolanje mora biti zabavno in ne pod prisilo.