AIDI

Zgodovina: Izredno redka pasma, poznana tudi pod imenom Maroški pastirski pes, ki naj bi bila v bližnjem sorodstvu s semi-nomadskimi pastirskimi psi gorskih predelov. Vloga teh psov je bila varovanje gospodarjevih šotorov, druge imovine in posesti, kot tudi črede ovac in koz pred divjimi zvermi.

Videz: Močan, okreten, mišičast, žilav, prijaznega izgleda. Ima koničasto glavo z rjavim ali črnim smrčkom, odvisno od barve dlake.

Barva: Od rumenih do rjavih odtenkov do črne barve.

Dlaka: Ostra, dolga – približno 6 cm, pri samcih okoli vratu tvori grivo. Gost kožuh ga varuje pred žgočim soncem ali ostrim gorskim mrazom.

Nega: Čist pes, ki ne potrebuje veliko nege. V obdobju menjave dlake krtačenje 1x tedensko.

Temperament: Pozoren, zaščitniški, neustrašen, instinktivno presodi resnost nevarnosti ter temu primerno neustrašno reagira.

Čuvaj: Odličen čuvaj.

Dober z otroki: Ne.

Dober z drugimi živalmi: Ker je pastirski pes, so domače živali budno pod njegovim očesom, na ostale pa ga je potrebno navajati v zgodnji mladosti.

Odnos do tujcev: Zadržan, vendar neagresiven.

Gibanje: Vsaj 2 uri na dan, saj potrebuje veliko gibanja in ljubi dolge sprehode.

Glasnost (lajež): Srednja.

Življensko okolje: Za to pasmo je primeren izključno velik ograjen prostor, majhno dvorišče ali celo stanovanje zanj nista primerna. Odlično se bo počuti le na podeželju.

Primeren lastnik: Ob pravilni vzgoji je lahko tudi družinski pes. Lastnik psa te pasme mora biti dosleden pri vzgoji ter predvsem dovolj avtoritativen, saj bo v nasprotnem primeru pes hitro prevzel alfa vlogo.

Potencialni problemi z vedenjem: Agresija.