BERNSKI PLANŠARSKI PES

Zgodovina: Zgodovina bernskega planšarskega psa, ki ga mnogi odlikujejo kot enega izmed najlepših psov na svetu, sega daleč v preteklost. Prvi predniki bernskega planšarskega psa so se začeli pojavljati med leti 4000 in 1800 pred našim štetjem na današnjem ozemlju Švice. Bernski planšar naj bi imel prednike v pasmah tipa mastif, ki so jih v Švico pripeljali Romani. Romanske pse so uporabljali za čuvanje in pašo čred domačih živali. Bernski planšarski pes se je sprva imenoval Dürrbachler. To ime je dobil po lokaciji, kjer se je ta prečudoviti dolgodlaki tribarvni pes pogosto pojavljal in razvijal.

Takratni bernski planšarji so bili vsestranski kmečki psi, ki so budno čuvali kmetijo, spremljali krave na pašnike in iz njih, vlekli vozičke, natovorjene z mlekom, in ob hladnih večerih predano greli noge svojim lastnikom. Konec 19. stoletja je bernski planšarski pes oziroma Dürrbachler skoraj izumrl. Vendar so k sreči na prelomu v 20. stoletje švicarski kinologi uvideli, da bi bilo izumrtje te pasme, ki je imela veliko odličnih kvalitet, velika napaka in izguba za kinologijo. Le ti kinologi so bernskega planšarskega psa pripeljali iz osamljenih vasic v njihov domači kanton Bern in ga začeli predstavljati javnosti in s tem povečevati zanimanje za to prečudovito pasmo. Prvi bernski planšarji oziroma takrat še Dürbachlerji so bili registrirani leta 1904 v Švici. 

Na pobudo prof. dr. Alberta Heima so leta 1912 spremenili ime kluba Dürrbach Klub v Berner Sennenhund Klub in ime pasme spremnili iz Dürrbachlerja v Bernskega planšarskega psa (Berner Sennenhund), z namenom uskladitve imena z ostalimi tremi sorodnimi švicarskimi pasmami, katere so: Veliki švicarski planšarski pes (Grosser Schweizer Sennenhund), Appenzellski planšarski pes (Appenzeller Sennenhund) ter Entlebuški planšarski pes (Entlebucher Sennenhund).

Videz: Močne telesne zgradbe, velik, robusten, atraktiven, čvrstih in močnih kosti; prsni koš širok in globok. Kljub svoji velikosti in teži je dokaj agilen. Glava je močna, skladna s proporcijami telesa, ne preveč masivna. Hrbet je širok in čvrst, ter ravne linije. Stoja je široka in stabilna. Okončine so ravne, vzporedne. Rep je košat, sega najmanj do skočnega sklepa. Dlaka je ravna ali rahlo valovita, svetleča. Oči so temno rjave, mandeljnaste oblike in živahnega videza..

Barva: Trobarvna – prevladujoča črna z rumeno-rjavimi ožigi na licih, nad očmi, pod repom, na vseh štirih tacah, na prsih in z belimi oznakami na glavi (čiste bele simetrične oznake na glavi – širše proti gobčku na obeh straneh; belina ne sme dosegati rjavih ožigov nad očmi, belina na gobčku pa ne sme segati čez kot ustnic, zmerno široka, neprekinjena belina s spodnje strani vrata – grla in na prsih, zaželene so bele tačke in bela konica repa). Tolerira se tudi bele lise na vratu.

Dlaka: Dolga, gosta, ravna ali rahlo valovita s podlanko. Izrazito skodrana dlaka ali dlaka brez sijaja je nezaželena.

Oskrba: Dokaj zahtevna. Bernski planšar ima gosto podlanko, ki jo je potrebno redno izčesavat. Potrebuje temeljito krtačenje najmanj 1x tedensko.  Dlaka v času menjave obilno izpada.  Poleg nege dlake je potrebna tudi nega zob, ušes in tačk..

Temperament: samozavesten, pozoren, čuječ, neustrašen v vsakodnevnih situacijah; dobrodušen in zelo predan svojemu lastniku; samozavesten in ravnodušen do tujih ljudi; srednjega temperamenta in poslušen

Čuvaj: Srednje dober. Varuje svoje ozemlje in tujca naznani z laježem, večina ljudi pa se jih že zaradi pojave ustraši.  Nikakor pa bernski planšar ni napadalen. Tujca sprejme takoj, ko  ga sprejme tudi lastnik.

Zaščita: Večina ljudi se jih ustraši zaradi njihove velikosti.

Bistroumnost: S pravilnim pristopom se lahko berni šola v večini dsiciplin.

Zmožnost šolanja, socializacija: Če bernija pravilno zmotiviramo, je sposoben šolanja skoraj vseh disciplin. Obvezen je obisk male šole, da se socializira in nauči osnov.  Zelo priporočljiv je tudi obisk višjih stopenj šolanja. Večinoma so učljivi in vodljivi, nekateri pa tudi precej trmasti.  Idealen je za šolanje klasične poslušnosti in Rally Obedience. Zaradi svoje teže je manj primeren za agility in reševanje. Zaradi svoje mirne narave so lahko odlični terapevtski psi.

Dober z otroki: Zelo primerni za otroke, vendar jih je potrebno na njih navaditi že kot mladičke. Odrasel, socializiran bernski planšar bo z otroki odlično sobival, vsekakor pa je potrebno tudi otroke naučiti pravilnega obnašanja. Paziti je potrebno pri majhnih otrocih, saj jih zaradi svoje teže in nerodnosti berni lahko prevrne.

Dober z drugimi živalmi: Strpen, prijazen. Zaradi nepravilne vzgoje ali pomanjkanja socializacije so lahko nekateri samci dominantni oz. celo agresivni do drugih samcev.  Na vse živali ga je potrebno navajati od majhnega. Načeloma nimajo močnega plenskega nagona.

Odnos do tujcev: Samozavesten, zaupljiv, ravnodušen. Plašnost pred ljudmi je za pasmo atipična

Domače okolje: Berni bo najbolj srečen v hiši z vrtom.  Načeloma ne odhaja od doma (samce lahko premamijo goneče psičke). To ni pes, ki bo cele dneve sam preživel v pesjaku. Nujno rabi človekovo bližino, zato bo hotel biti tam, kjer boste vi. Če mu ne boste omogočili dostopa v stanovanje, mogoče raje razmislite o drugi pasmi.  Pesjak pa je lahko odlična rešitev za čas, ko smo v službi.  Prav tako se berni z lahkoto prilagodi življenju v bloku s predpostavko, da ima najmanj 3 izhode dnevno (kot mladiček pa še več).  Zaradi goste podlanke zelo dobro prenaša mraz – zima je njegov najljubši letni čas. Nasprotno mu je v vročih dneh treba zagotoviti hladen prostor, saj vročino izredno zelo težko prenašajo. Glede vode so si različni: nekateri niti tačk ne zmočijo, drugi se namakajo do trebuha, nekaj pa jih je pravih plavalcev.

Primeren vodnik: Potrebna je dosledna vzgoja in jasno postavljene meje. Psa je treba psihično in fizično obvladati.  Pri tem se ne sme uporabljati agresije.  Posebne izkušnje niso potrebne, novim lastnikom pa priporočam, da se udeležijo šolanja v kinološkem društvu. Lastnik naj bo srednje aktiven.

Potencialni problemi obnašanja: Zaradi pomanjkanja socializacije, nepravilne vzgoje ali napačne paritvene kombinacije se lahko pojavi agresija, dominantnost, strah pred ljudmi ali novimi situacijami.  Agresija in plašnost sta za pasmo atipični in take pse se izloča iz vzreje. Če berni ni zaposlen, lahko postane uničevalec.

Potencialni problemi z zdravjem: Displazija kolkov in komolcev, entropium in ektropium (navznoter in navzven uvihane veke), rak (najpogostejši je maligna histocitoza), alergije, degenerativna miopatija (DM). Za vzrejno dovoljenje je potrebno slikanje kolkov in komolcev, priporoča pa se tudi testiranje za dedno bolezen DM. Pse z znaki kolčne ali komolčne displazije se iz vzreje izloči. Preden se odločite za nakup, se prepričajte o rentgenskih izvidih mame in očeta mladičkov ter morebitnih boleznih, ki so se pojavile pri starših.

Nasveti: Če se odločamo za nakup mladiča bernskega planšarja, naj bo le ta RODOVNIŠKI! Ne kupujte »čistokrvnega psa brez rodovnika«, ker tak ne obstaja. Mladički so brez rodovnika po navadi zato, ker oče ali mama iz določenega razloga nista dobila vzrejnega dovoljenja.

Do enega leta se mladička ne sme preobremenjevati – hoja v hribe, dirkanje po stopnicah in igra z odraslimi, težkimi psi ni priporočljiva.  V tem času mladička socializirajmo in ga spoznajmo z različnimi situacijami, ljudmi, živalmi…. Le tako bo postal odličen spremljevalec.

Besedilo in slikovno gradivo pripravila: Urša Kos – lastnica in vzrediteljica bernskih planšarskih psov.