LEONBERŽAN

Zgodovina: Leta1846 jo je vzredil leonberški mestni svetnik Heinrich Essig in sicer s križanjem bernardinca, landseerja ter pirenejskega psa. Uporabljali so jih kot spremljevalne pse.

Videz: Velik, močnih kosti, skladen. Glava globoka, lobanjski del širok. Dolžina gobca in lobanje je 1 : 1. Prsni koš globok, hrbtna linija ravna. Psice in samci se v izgledu precej razlikujejo.

Barva: Svetlo rumena, zlato rumena, rdeče rjava, peščene barve. Obvezna je temna oz. črna maska.

Dlaka: Srednje dolga in gosta, ravna, lahko rahlo valovita. Zadek in rep zelo bogata z dlako.

Nega: Se ne slini. Potrebno je redno krtačenje 1 do 2x tedensko. Dlaka se običajno ne zapleta, so pa obdobja menjave dlake precej dramatična glede količin. Kopanje ni priporočljivo.

Čuvaj:Da, opozori na prihod tujca z nekajkratnim opozorilnim laježem. Ni napadalen, je zaščitniški do družine.

Dober z otroki: Dober z otroci, posebej nežen do malčkov.

Odnos z drugimi živalmi: Brez problemov.

Odnos do tujcev: Na začetku lahko nezaupljiv, vendar neproblematičen. Pogosto so izšolani kot terapevtski psi.

Gibanje: Dnevni sprehodi, od tega eden daljši. Je odličen plavalec, uporaben tudi za izšolanje za reševanje iz vode. Dlaka ob koži ostane ob kopanju suha, vrhnja se hitro posuši. Je redka velika pasma primerna za agility.

Glasnost (lajež): Opozori z laježem po potrebi. Ni nepotrebnega laježa.

Življenjsko okolje: Idealno je hiša z velikim ograjenim vrtom, navadi pa se tudi življenja v stanovanju. Mraz ga ne moti, sneg in vodo obožuje. Prioriteta je bivanje skupaj z družino oziroma lastnikom. Pogosto se lastniki odločajo hkrati za dva predstavnika te pasme (najpogosteje isti spol).

Primeren lastnik: Miren, lahko precej aktiven. So zvesti, ljubeči in zelo učljivi.

Potencialni problemi z zdravjem:Malo. V pozni starosti sklepi, kostni rak. Nevrološkim obolenjem se izognemo s testiranji pred paritvijo.

Potencialni problemi z vedenjem: Ne.