SREDJEAZIJSKI OVČAR

SAO - Igor (9)

Osnovno

Izvor: Nekdanje republike SSSR (Turkmenija, Uzbekistan, Kirgizija, Kazahstan,…) Lastnica standarda je današnja Rusija, št. standarda po FCI je 335.

Skupina: spada v FCI 2 skupina med pinče in šnavcerje, molose in švicarske pastirske pse.

Sekcija 2.2. molosi, tip planinskih psov; brez delovnega izpita. 

Uporaba: Danes se uporablja bolj kot čuvaj ograjenih dvorišč in objektov, kot pastirski pes pa vse manj.

Življenjska doba: V povprečju dosegajo do 11 let, zabeleženi pa so tudi primeri 15 let ali več.

Plečna višina: Psi minimalno 70 cm, psice minimalno 65 cm.

Idealna teža: psi minimalno 50 kg, psice minimalno 40 kg.

Povprečno leglo: od 5 do 10 mladičev.

Značaj: Samostojen, uravnotežen, ponosen, neodvisen in zadržan do tujcev. S svojo pojavo daje vtis skoraj divje živali. Zelo privržen svoji družini, ki ji zna svojo ljubezen, kljub svoji velikosti in teži, pokazati na zelo nežen in čuten način.

Informacije

NELI ŠULER
vodja Sekcije za ruske pasme

IGOR STRNAD
vzreditelj SAO

Zanimivosti

Pasemski klubi v tujini

Zgodovina: Gre za eno najstarejših pasem na svetu, ki naj bi za osnovo imela najstarejše Tibetske pse in pse nomadskih mongolskih plemen. Osnovni namen srednjeazijskega ovčarja, je bilo čuvanje in zaščita drobnice pred vdori zveri. Čuvanje nomadskih taborov in karavan ter čuvanje dvorišč in lastnine. Zaradi svoje velike geografske razširjenosti je moč opaziti nekaj razlik znotraj pasme po veličini in obliki glave, velikosti in teži, tipu in dolžini dlake, karakterju in obnašanju psa. Vse to je odvisno od področja, kulture, običajev in ljudi, kjer je ta pasma živela. Glede vsega naštetega si še danes niso povsem enaka razmišljanja kinoloških strokovnjakov-poznavalcev te pasme. Ko se je napisal prvi standard za to pasmo, je bilo v njem zapisano, da je kot tip srednjeazijskega ovčarja najbolj zaželen Turkmenski ovčar Alabaj (beseda v prevodu pomeni bogato pisan), za katerega so tedanji vzreditelji smatrali, da je najbolj zaželen. Pasma je bila prvič razstavljena pod imenom Srednjeazijski ovčar šele leta 1935. Gledano grobo na vse naštete dejavnike, bi lahko to pasmo razvrstili na štiri tipe ali na skoraj 10 podtipov, gledano spet na že zgoraj navedena dejstva. Kakorkoli, danes ima srednjeazijski ovčar s strani FCI organizacije priznan standard pod redno številko 335 in se pod tem tudi ocenjuje in razstavlja. V Slovenijo so prišli prvi predstavniki pasme leta 2002, še vedno pa nimamo velikega števila čistokrvnih psov, ki bi bili vpisanih v slovensko rodovno knjigo.

Videz: Mogočen in močan pes, ki izžareva svojo moč že na prvi pogled. Ne sme biti niti predolg, niti prekratek v dolžini telesa, skladen in močne gradnje. Že pri mladičih se včasih lahko vidi resnost in dostojanstvo te pasme. Jasno je izražena spolna razlika med samcem in samico, ki mora biti vidna že na prvi pogled. Samci so masivnejši, ponosnejši in močnejših glav kot samice.

Barva: So različne barve (črna, črno-bela, rjava, rjavo-bela, siva ,… ), torej več barv z lisami bele ali druge barve. Po standardu so dovoljene vse barve, razen modre in rjave in kombinacije s črno po hrbtu (ne smejo imeti črnega plašča po hrbtu, kot ga imajo na primer nemški ovčarji).

Dlaka: Je gosta, ravna in groba z močno in izraziti podlanko. Dlaka na glavi in prednjem delu udov je kratka in gosta. Na grebenu je pogosto malo daljša. Po tipu dlake razlikujemo dva tipa in sicer prvega, ki ima 3-5 cm dolgo dlako in prekriva celo telo ter daljša dlaka 7-10 cm, ki oblikuje grivo okoli vratu, kratko dlako okoli ušesne školjke, na prednjih in zadnjih nogah tako imenovane zastavice in daljšo dlako na repu.

Nega: Za negovanje srednjeazijski ovčar ni pretirano zahteven. Povečano skrb je potrebno posvetiti samo obdobju, ko menjajo dlako, saj imajo zelo dobro razvito pod dlako. Drugače pa zadošča že občasno krtačenje. Pasma slovi po tem, da je klimatsko zelo prilagodljiva in se hitro navadi na vsakršno klimo. To je tudi eden od razlogov, zakaj ni najbolj primeren za stanovanje, saj tako umetno vplivamo na razvoj njihovega kožuha.

Temperament: Ti psi so zelo temperamentni in se, če so izzvani, nasprotniku ne umaknejo kar tako. Reakcija obrambe je pri njih zelo razvita v aktivni obliki, zato načeloma vedno reagirajo obrambno. Potrebno ga je vzgojiti s pravo mero, da ni pretirano razdražljiv in napadalen in da ni zamorjen v svojih prvobitnih lastnostih čuvanja.

Čuvaj: So odlični čuvaji, sploh na svojem teritoriju. Svojega gospodarja in lastnino bo vedno gore?e branil! Ta pasma je bila ustvarjena za čuvanje in zato vsebujejo veliko mero neomajnega poguma. Ob potenciranju obrambnih lastnosti se lahko hitro zgodi, da pes postane neobvladljiv. Ker imajo obrambo že prirojeno, je ni priporočljivo še potencirati.

Dober z otroci: Srednjeazijski ovčar ima rad otroke in je do njih nežen, vendar zaščitniški. Potrebno je paziti, da se otroška družba kdaj ne sporeče med seboj, saj bo v takšnem primeru pes branil svoje otroke. 

Odnos z drugimi živalmi: V kolikor jih v rani mladosti navadimo na druge živali, jih sprejmejo za svoje in dobro shajajo z njimi. Če lahko v njihovi družbi odrastejo, navadno v tem najdejo pravo navezanost na njih in jih s tega razloga tudi še močneje ščitijo in branijo. SAO je pasma, ki uživa v druženju z domačimi živalmi. Načeloma je družba drugih živali za SAO priporočljiva in zaželena, saj je konec koncev pasma zaradi tega tudi nastala.

Odnos do tujcev: Do tujcev so nezaupljivi in zadržani, vendar ob pravilni rani vzgoji, v prisotnosti svojega gospodarja ne ogrožajo tujca. V kolikor imamo občasne goste, ki jih poznajo že iz mladosti, jih sprejmejo kot svoje prijatelje in jih ob snidenju tudi temu primerno pozdravijo.

Gibanje: Ti psi potrebujejo vsakodnevno sprehajanje, v kolikor pa imamo večje ograjeno dvorišče, bodo sami poskrbeli za toliko gibanja, kot ga potrebujejo. V odraščanju je mladiču potrebno nuditi pravo mero gibanja in mu čim bolj omogočati da se giblje kolikor sam želi. Nobeno zaviranje v gibanju ali pretiravanje ni v prid mladiču. Odrasli zdravi psi slovijo, glede na težo in velikost, po svoji vzdržljivosti. Seveda pa to ne smemo primerjati s kakšnimi vlečnimi ali lovskimi psi.

Glasnost (lajež): Vedno najavijo prihod tujca ali na prisotnost tujega v svojem okolju. Ob prihodu svojega gospodarja se hitro umirijo, vendar še vedno pozorno opazujejo.

Življenjsko okolje: Najbolje se počutijo zunaj, bodisi v ograjenem dvorišču ali zadosti velikem pesjaku, potrebujejo pa vsakodnevno aktivnost (sprehodi, itd.). Ti psi niso primerni za življenje v stanovanju ali hiši, saj so srečni in zadovoljni z opazovanjem in raziskovanjem svoje okolice. V stanovanjih in hišah načeloma ne morejo razvijati svojega pravega in zdravega karakterja. V kolikor nimajo zadosti stika z okoljem in drugimi bitji, to lahko privede do deformacije karakterja, ki se lahko pokaže v pretirani agresivnosti in sploh atipičnih lastnostih za pasmo. Najbolj srečni so v naravi, kjer lahko prosto uživajo v družbi svojega gospodarja, ki pa mora imeti seveda pod kontrolo vso situacijo.

Primeren lastnik: Nikakor ni primeren za ljudi brez kinoloških izkušenj. Lastnik srednjeazijskega ovčarja mora biti tudi dovolj fizično in psihično močan, da ga lahko ob vsaki fizični reakciji obvlada. Načeloma potrebujejo lastnika, ki je z njimi v vsakodnevnem stiku in jim pokaže svojo ljubezen, ker je to nujno potrebno za njihovo normalno funkcioniranje in zdrav psihični razvoj.

Potencialni problemi z zdravjem: Pojavlja se displanzija zadnjih kolkov, zaradi njihove velikosti so prisotni tudi zasuki želodca. Posebno skrb je zato potrebno posvetiti pri nakupu in hranjenju psa. Kljub temu, da se vsepovsod pojavlja teorija o njihovi skromnosti pri prehranjevanju, ne smemo pozabiti, da ta pes v svoji mladosti, ko odrašča, za svoj potreben razvoj potrebuje kvalitetno in bogato hrano, saj spada med hitro rastoče in velike pasme.

Potencialni problemi z vedenjem: Srednjeazijski ovčar ob pravilnem pristopu, primernemu lastniku z dobrim poznavanju kinologije, nima problemov z vedenjem.

Opombe: Pasma ima v standardu naštetih tudi kar nekaj diskvalifikacijskih hib, oziroma napak, na katere moramo biti zelo pozorni ob nakupu; kot so podgrizavost, nadgrizavost, skodrana in mehka dlaka, različne barve oči, modre ali zelene oči, neharmonično gibanje, itd. Kadar kupujete srednjeazijskega ovčarja, je dobro imeti ob sebi nevtralnega poznavalca, da vas kepica ne prevzame preveč in da vam poznavalec pomaga pri nasvetu in izbiri mladiča. Vredno pa je seveda prej prebrati standard in zakonska veterinarska določila, da tudi sami veste za kaj gre in razumete, na kaj morate pri samem nakupu biti pozorni.

Opis pripravil: Igor Strnad – dolgoletni poznavalec, ljubitelj, vzreditelj in lastnik srednjeazijskih ovčarjev v Sloveniji.

 

ALABAY – srednjeazijski ovčar

Ime pasme SREDNJE AZIJSKI OVČAR (v nadaljevanju SAO), se je prvič uporabilo leta 1935. Do tega časa pa se je smatralo, da je to turški ovčarski pes in se je pod tem imenom tudi razstavljal. Vseeno pa se je od tega leta naprej pojavljalo vse večje zanimanje za to vrsto psov in tako se je zgodilo, da se je začel leta 1938 razstavljati pod svojim sedanjim imenom. Če zajamemo kompleten njegov obstoj, tudi čas ko se je imenoval turški pastirski pes, lahko zaključimo da govorimo o zelo stari pasmi. Eden od strokovnjakov za to pasmo, kot tudi za druge, je ruski kinolog g.Aleksander Mazover , ki je izhajal iz stališča, da je narobe imenovati to pasmo z turškim pastirskim psom.

Velik vpliv na formiranje SAO ima Turkmenija, kjer še danes lahko najdemo najboljše predstavnike te pasme. Ravno tako lahko najdemo izredno dobre primerke teh psov tudi v Uzbekistanu in Tadžikistanu. Tako lahko tudi zaključimo, da so zelo dobri primerki teh psov tam, kjer je razvito še vedno relativno primitivno ovčarstvo. Čeprav so ti psi uvrščeni med ovčarske pse in pse čuvaje premoženja, so to psi, ki ne poganjajo živine. Poleg tega pa v obstoječem geografskem področju in njihovim pogojem življenja, lahko dodamo, da so obstajali primerki močnih glav in kosti, ter goste in močne dlake.

Veliko število teh psov se nahaja tudi v Iranu. Smatra se da tu lahko najdemo neko prehodno obliko teh psov, kar pa še za enkrat ni dovolj raziskano. Obstajajo tudi primeri, ko ne moremo točno govoriti ali gre za srednje azijskega ovčarja ali kavkaškega ovčarja. Na področju Tibeta se lahko najdejo primerki teh psov, ki pa so že križani z njihovimi dogami in se v njih tudi vidi vpliv teh psov. Ti primeri se lahko opazijo po velikih, širokih lobanjah, kar pa za SAO ni značilno.

Pri SAO je največjo vlogo odigralo njihovo razmnoževanje in surovi življenjski pogoji. Njihova aktivnost v celem dnevu, surovi klimatski pogoji , male količine hrane in vode so faktorji, ki so oblikovali to pasmo. Psi so se morali znajti in si sami dopolnjevati hrano s tem ko so lovili miši in ostale male glodalce, ki živijo na pašnikih, istočasno pa varovati območje in čredo pred vsiljivci, skrbeti za svoje mladiče in jih učiti. Zaradi vsega tega ni potrebno govoriti, zakaj so obstajali samo najmočnejši in najbolj odporni psi. V času parjenja je imel glavni vpliv na zarod le najmočnejši samec, ki je to moral seveda tudi dokazati, kar pa je značilno tudi za veliko drugih divjih živalskih vrst. Borbe za glavnega samca v kardelu so bile zelo pogoste in včasih tudi usodne za njegovega nasprotnika.

Poleg takšne naravne selekcije je bil včasih prisoten tudi vpliv človeka, ki pa je izbiral najbolj zaželjene primere. Ljudje so se ponavadi odločali vedno za bolj velike in močne primerke iz takšnih legel pa so ponavadi zdržali samo samce. Pri SAO se je dogajalo da je bilo vedno dosti večje število samcev kot samic, saj si pastirji niso mogli privoščiti samic, ki so imele večino časa svojega življenje osredotočenega na vzgojo mladičev, namesto v varovanje. Zato so za pastirje psice predstavljale prestiž, saj si jih vsak namreč ni mogel privoščiti in so se zato pogosteje in skoraj vedno pastirji odločali za samce.

V primerih paše živine so bila to področja, ki so bila izolirana od drugih tropov živine in psov, zato se je ob srečanjih pastirjev vršilo nekakšno linijsko parjenje teh psov. V petdesetih in šestdesetih letih, je bilo zato težko sestaviti nekakšno obliko i standard za SAO, saj so na različnih področjih obstajali različni tipi SAO, ki so se med seboj malo razlikovali. Tako se je lahko v tedanji Sovjetski Zvezi opazilo nekaj manjše SAO kot je to standard predvidel in tudi lažjih kosti. 

V Ađbahu je leta 1990 tako bila organizirana konferenca, na kateri so se dogovorili o enotnem standardu, enotnem izgledu in kako mora sploh SAO izgledati.

V Ađbahu so se dogajale ključne stvari v zvezi z oblikovanjem in ohranitvijo te ovčarske pasme. 

Nekaj časa so vršili stroge kontrole nad planinskimi vzrejami in kontrolirali, da ni prišlo do mešanja sorodnih pasem, razvili so tudi pse v vojne namene, nudili strokovno pomoč rejcem in tako so se začeli dosegati tudi dobri rezultati na razstavah v Evropi. Vseeno moramo priznati tudi to, da kljub vsem prizadevanjem in trudu, lahko še vedno srečamo SAO, ki so oddaljeni od zaželjenega tipa, prelahkih kosti, predolge dlake, nezaželjenih barv, sedlastih v hrbtu, in netipičnega karakterja.

Članek iz revije »Novi Moj Pas«; prevedel in dodal fotografije: Igor Strnad

Če ne bi šel tok zgodovine v domovini teh psov drugače, bi danes obstajalo nekaj vrst SAO: Kirgijska, Uzbekistanska, Turkmenska, itd. Različnost con z različno klimo in relijefom, naseljenimi ljudmi z različno kulturo in tradicijo je pripeljala da so SAO med seboj malenkostno različni, ampak obenem pripadajo malemu številu najvrednejših primitivnih psov. 

Zgodovina SAO je stara več kot 2000 let. Po izgledu so ti psi veliko bolj podobni sodobnim dogam in mastifom, kot pa pastirsko- čuvajskim psom. 

SAO ima direktno postavljene oči, po celi dolžini polni gobec, debele zgornje ustnice ki s strani prekrivajo široko spodnjo vilico, so karakteristične ampak manj razvite kot pri dogah in mastifih. Imajo višek kože na vratu, hrbtu in glavi. V preteklosti je to bilo značilno za borbene in čuvajske pasme z obarvanostjo dlake tigrasto, črno-bela, črno-pegasta, temno progasta, itd. Te barve so pogoste pri SAO še danes. 

Standart SAO je sestavljen na osnovi turkmenskega tipa psa, ki so ga tudi rejci priznali za najbolj zaželjenega. Ta tip je danes poznat kot »turkmenski alabay«, v preteklosti pa so ga imenovali »turkmenistanski ovčar«. Kljub temu, da je ta tip najbolj zaželjen in naj bi predstavljal temelj vzreje, pa še vedno videvamo pse z netipskimi znaki. Če se v prihodnosti rejci ne bodo držali navodil standarda se lahko to odraža negativno za to vrsto psov, kot na primer z izgubo genetskega fonda in z izgubo priplodnega materiala, ter zgubljanjem tipičnih lastnosti, ki veljajo za SAO. 

Vseeno bi bilo potrebno pse kirgiskega tipa in stepskega tipa ovčarjev Kazahstana in Uzbekistana izločiti v samostalne pasme. Ko že govorimo o kirgijskih ovčarjih naj povemo tudi to, da se je pri njih takšna praksa pojavljala že v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Ti veliki, močni psi gladke dlake so se vedno razstavljali kot samostojna pasma v domovini.

Stanje v sosednih pokrajinah, kot so severnozahodna Indija, Pakistan, Avganistan in Iran je veliko bolj megleno, zato ker lokalne kinološke zveze ne obstajajo in ni narejenega niti opisa niti standarda za tamkajšnje nacionalne pastirsko-čuvajske pse. 

Znano je da se severozahodu Indije, kot tudi v ostalih predelih pokrajine srečujejo bodisi pretežki ali prelahki kratkodlaki psi, pogosto tigraste barve ali pegasti. 

Na severozahodu Kitajske kot tudi drugje po Kitajski skoraj ni opaziti teh psov, saj so bili po revoluciji razglašeni kot ostanek revolucije in bili tako preganjani in uničevani. 

ovčarji se malo razlikujejo od tistih običajnih v bivših republikah nekdanjega SSSR-a. V Rusiji so bili turkmenski in kirgijski ovčarji od nekdaj redki in malo poznani, kljub temu, da so kinologi, ki so jih preučevali nenehno izpostavljali in kazali na njihove velike delovne sposobnosti za delo čuvaja in stražarja.

Dvajsetih let prejšnjega stoletja, so turkmenske in kirgijske ovčarje v malem številu vzgajali v psarni RKKA, kjer so jih koristili kot pse stražarje in pse sledarje. Na razstavah službenih psov, so se te pasme redno pojavljale vendar je bilo njihovo število vedno malo. Medtem ko so v republikah srednje Azije te pse razstavljali pogosteje in v večjem številu, kjer so jih domačini uporabljali kot pse čuvaje in »pit-pse« se pravi borbene pse. 

V Rusiji so SAO postali popularni pred kratkim. Še pred 20-25 let nazaj, je malo število rejcev videlo tega psa v živo. Večini je bil poznan le po opisu. Takšno stanje pa je šlo na roko turkmenskemu alabaju saj so vojaške psarne, ki so imele te pse ohranile njegovo prvobitnost in s tem tudi kvaliteto alabaya. 

Z druge strani pa je ravno to, ker je bilo premalo pozornosti kinologov pripeljalo na rob preživetja kirgijskega ovčarja, s tem pa se je pojavila realna nevarnost za križanje SAO z ostalimi pasmami iz njihovih področjih, kjer so bivali.Temu je botrovalo tudi iskanje mladičev v 80-ih letih in pojavljanje gostov iz Rusije na tradicionalnih borbah psov.

 Zaradi iz izboljševanja borbenih lastnosti »pit-psov«, lastniki takšnih psov poskušajo z križanjem SAO z bulterijerji, ameriškimi stafordi, celo z neapeljskimi mastifi , da ne govorimo o relativno bližnjimi kavkaškimi ovčarji.

 Potomci dobljeni iz takšnih križanj je ponavadi močnejša, bolj ostra ter bolj vitalna in hitra. Ampak takšna praksa pripelje do tega, da so takšni le hibridi prve generacije, ki so neuporabni za nadaljnjo vzrejo in neprimerni za hišnega psa, saj so prehudi in prehitro, včasih celo za brezzveze reagirajo. 

Takšni problemi znotraj pasme so prinesli negativne posledice, saj so tako rejci ki niso bili pravi poznavatelji SAO vsakega psa, ki je imel kupirana ušesa in rep prodali pod pretvezo, da je to čistokrvni SAO in se izgovarjali da je to še vedno pasma, ki se deli na več tipov in vrst. Največkrat pa so bili to hibridi s kavkaškimi ovčarji in dogami.

 Današnje stanje je daleč stran od tega da je vse v redu, vendar pa se stanje popravlja zahvaljujoč se večjemu številu pravih rejcev, ki vedo kako mora pravi SAO izgledati, in ki dajo velik poudarek na glavne lastnosti, karakter in izgled tega psa.

Članek napisal g. Aleksandar Inšakov in g. Jevgenij Cigeljnicki; objavljeno v reviji ZOV leta 1998; prevedel: Igor Strnad.