VELIKI ŠVICARSKI PLANŠARSKI PES

Zgodovina: Njihov izvor ni popolnoma jasen. Najbolj je verjetna teorija ki pravi, da naj bi izvirali iz rimskih molosov, velikih psov mastifskega-tipa, ki so spremljali rimske legije pri napadih na Alpe v 1. stoletju pred našim štetjem. Nihče nima natančnih podatkov, kakšni psi naj bi tedaj že živeli na področju današnje Švice, predvideva pa se da so Rimljani križali svoje pse z »domorodnimi« in tako naj bi nastalo več pasem, med drugimi tudi veliki švicarski planšarski pes. Druga teorija trdi, da so Feničani približno v letu 1100 pred našim štetjem, pripeljali veliko pasmo psov pri kolonizaciji Španije in kasneje naj bi se ti psi selili na vzhod in sodelovali pri nastanku španskega mastifa, pirenejskega psa, bordojske doge in verjetno tudi velikih švicarskih psov. Obstaja še tretja teorija, da je bila ta velika pasma že prvotno v centralni Evropi-zapisi naj bi segali celo v Neolitik. Uradno je bila pasma v Švici priznana v letu 1910, v Sloveniji pa je bila prva psička te pasme vpisana v rodovno knjigo leta 1996.

Videz: Švicar je velik, robusten in dobro omišičen pes. Tipična je močna glava (ne pretežka), temne, mandljaste oči,  širok gobec z lepo prilegajočimi se ustnicami, črn smrček, srednje velika uhlja trikotne oblike, močan vrat, brez podgrline, dobro razvite in globoke prsi, močne in ravne okončine, pravilna stoja, mišičasto telo z ravnim hrbtom, težak rep, ki v mirovanju sega do skočnega sklepa,  kratka dlaka, z močno podlanko.

Barva: Barva kožuha je trobarvna – črna z rjavo rdečimi ožigi na licih, nad očmi, na notranji strani uhljev, pod repom, na vseh štirih tacah, na prsih in z belimi oznakami na glavi (bela lisa okrog smrčka, ki se razširi na čelo), na prsih (bela lisa, ki poteka od spodnje strani gobca, preko vratu na prsa), na tačkah in na konici repa. Tolerira se bele lise na vratu.

Dlaka: Je kratka in ni zahtevna za nego. Kožuh je izredno gost, z gosto podlanko, ki psa ščiti pred vremenskimi vplivi. Njihov letni čas je zima, poletno vročino pa nekoliko teže prenašajo. Velja opozoriti, da podlanka v času menjave močno izpada.

Oskrba: Nezahtevni za nego. Občasno krtačenje (ob menjavi dlake). Striženje krempljev po potrebi.

Temperament: Prilagodljiv, umirjen, a lahko tudi izredno aktiven. Tipičen švicar je samozavesten, odločen, prijazen in stabilen-plašnost je huda napaka. Znajo biti zelo muhasti in samosvoji.

Čuvaj: Odličen. V domačem okolju je izredno oprezen, čuječ, glasno opozarja na prihod tujca k hiši in laja toliko časa, dokler se ne pojavi gospodar. Do tujcev je zadržan, nezaupljiv in previden, vendar nikoli agresiven.

Zaščita: Da. Prestrašijo s svojim videzom, velikostjo in laježem, niso pa agresivni.

Bistroumnost: Visoka. Zaradi svoje inteligence se zelo hitro učijo. Vendar so precej svojeglavi. Delajo predvsem tisto kar jim prinaša korist.

Zmožnost šolanja, socializacija: Načeloma so švicarji zelo učljivi in vodljivi ter želijo ustreči svojemu vodniku. Znajo pa biti tudi zelo svojeglavi in takrat jih najbolj zanima zadovoljitev lastnih potreb. Obisk male šole je s švicarjem praktično obvezen (zaradi socializacije, da se naučijo pravilnega sobivanja s psi različnih velikosti in pasem, samokontrole). Primeren način šolanja je z nagrajevanjem in pozitivno motivacijo, saj šolanje s prisilo ne daje dobrih rezultatov. Moramo pa biti precej vztrajni in delati v kratkih intervalih. Zelo je pomembna zgodnja socializacija. Psa že v mladosti vodimo v različne situacije (mesto, gozd, prireditve, kmetija, med druge pse in mačke, trgovina z živalmi), da se navadi nanje. Pri vzgoji je pomembno, da smo dosledni, sicer bodo hitro izkoristili našo neodločnost. Ker so bili ti psi vzrejeni za vleko in imajo vlečenje »v krvi«, jim že od mladosti naprej ne dovolimo, da nas vlečejo na povodcu. Primerni so za šolanje klasične poslušnosti, Rally obedience-a, uporabljajo se v pet terapijah; manj so primerni za reševanje, agility in ostale discipline.

Dober z otroki: Da. Odrasli, lepo vzgojeni in socializirani švicarji so z otroki zelo prijazni in potrpežljivi, vendar jih moramo imeti vedno pod nadzorom, saj lahko otroka nehote prevrnejo. Igrivi mladiči pogosto radi lovijo otroke, jih grizejo za hlačnice in cukajo za rokave. Tega nikakor ne dovolimo, otroku pa pojasnimo kako naj se vede v bližini mladička.

Dober z drugimi živalmi: Z drugimi psi in ostalimi živalmi se dobro razumejo, če so bili že od malega navajeni nanje. Predvsem samci so lahko dominantni do drugih psov, zato jih učimo, da druge pse ignorirajo, vsako neželeno vedenje pa takoj korigiramo.  Plenski nagon je lahko močno razvit. Podijo divjad, veverice, mačke, ptice, itd. zato tako vedenje že v mladosti preprečujemo.

Odnos do tujcev: Do tujcev so nezaupljivi, zadržani in previdni, kadar v bližini ni lastnika. To pomeni, da pes sam ne bo silil v tujca (načeloma jih ignorirajo, na domačem teritoriju nalajajo), vendar pa morajo biti v prisotnosti lastnika do tujcev povsem sproščeni. Plašnost ali agresija nista dopustni.

Domače okolje: Idealna je hiša z velikim vrtom So zelo teritorialni in navadno ne uhajajo od doma, kljub temu pa je morda iz varnostnih razlogov prav, da vrt ogradimo. Prilagodijo se tudi življenju v stanovanju (bloku), če jim omogočimo dovolj gibanja. Zelo se navežejo na svojo družino in želijo biti ves čas v bližini »svojih« ljudi, zato celodnevno bivanje v pesjaku zanje ni najboljša izbira. Najbolj so srečni, če lahko del dneva preživijo zunaj (in opazujejo okolico), preostali čas pa na svojem ležišču nekje v hiši ob svojih skrbnikih. Ne zmenijo se za vremenske spremembe, so odporni, dobro prenašajo sneg in mraz, vročino pa zaradi goste podlanke nekoliko slabše. Branijo svoj teritorij.

Primeren vodnik: Stabilen in sposoben obvladanja tako velikega in močnega psa (ne z agresijo!). Dosleden. Tak, ki si želi zvestega spremljevalca in od psa ne pričakuje prevelikih naporov ter popolne poslušnosti. Lahko začetnik, če je pripravljen vložiti dovolj časa v spoznavanje pasme in njenih značilnosti ter psa tudi šolati. Fizično dovolj močan, da lahko psa zadrži, če je to potrebno.

Potencialni problemi obnašanja: Zaradi neustrezne socializacije in vzgoje se lahko pri določenih psih pojavi agresivnost in dominantnost (predvsem do drugih psov). Vsakršna agresija ali strahopetnost sta pri švicarjih nezaželeni. Ker imata lahko tudi dedno predispozicijo, naj bi se take pse izločalo iz vzreje. Nezadostno ukvarjanje s psom lahko vodi do neželenega (destruktivnega) vedenja (lajanje, napadalnost, uničevanje, samopoškodovanje).

Potencialni problemi z zdravjem: Zaradi njihove močne in težke konstitucije moramo v času rasti posebej paziti, ker lahko hitro pride do poškodb. Pazimo, da se ne zredijo, da se gibajo čim bolj po ravnem, ne dovolimo nenadzorovane igre z drugimi psi, prav tako pa ni priporočljiva hoja po stopnicah, skoki z višin in hoja po drsečih površinah.

Najpogostejši zdravstveni problemi: odkruški v ramenskem sklepu (OCD), zasuk želodca, epilepsija, displazija kolkov in komolcev, bolezni oči (katarakta, PRA, glavkom). Za enkrat je pri nas za vzrejno dovoljenje potrebno le slikanje kolkov, vestni vzreditelji pa svoje pse kljub temu pregledajo za vse pogostejše dedne bolezni-torej svojim psom slikajo kolke, komolce in ramena (HD, ED, SD ali OCD) ter opravijo pregled oči. Za velike pasme je priporočljivo rentgensko slikanje po dopolnjenem 18. mesecu starosti, saj tako dobimo bolj realne rezultate (pri 12 mesecih je diagnoza zanesljiva le v 70%, medtem ko pri 24 mesecih v 95%). V Sloveniji je trenutno daleč največji problem OCD.

Nasveti: Preden bo veliki švicarski planšarski pes postal član vaše družine poskušajte pridobiti čim več informacij o pasmi pri poznavalcih in si pojdite predstavnike pasme tudi ogledat. Pot od male kosmate kepice do lepo vzgojenega velikana je kar dolga in naporna. Zavedati se moramo, da nam bo le dobro vzgojen pes v ponos in veselje in bo življenje z njim prijetno. V zadnjem času se pojavljajo številni oglasi, ki švicarja opisujejo kot idealnega družinskega psa. Marsikdo si tako predstavlja, da so švicarji pravzaprav karakterno precej podobni labradorcem ali zlatim prinašalcem, le da so nekoliko večji in drugače obarvani. To niti slučajno ne drži. Švicarji so precej bolj samosvoji, pogosto raje ustrežejo svojim željam, kot željam vodnika, do tujcev so precej bolj zadržani in nezaupljivi, so precej večji in fizično močnejši. Njihovo šolanje zahteva od vodnika več potrpežljivosti in vztrajnosti (se počasneje učijo novih stvari), prav tako pa je navadno več časa potrebno vložiti v pravilno socializacijo.

Pa vendar – kdor bo znal te lastnosti ceniti in jih obrniti sebi v prid, bo dobil enkratnega spremljevalca in družabnika, štirinožnika, ki bi za svojega vodnika naredil vse na svetu. Prav zaradi vseh prednosti in slabosti pasme, ki sem jih izpostavila, je zelo pomembno, da mladiča kupite pri vzreditelju, ki bo že v rani mladosti poskrbel za pravilno socializacijo in vam tako precej olajšal delo. Izberite vzreditelja, ki ima približno enako vizijo o vzgoji in oskrbi mladiča, kot je vaša. Leglo si pojdite pred nakupom tudi pogledat. Zahtevajte na vpogled rodovnik matere in očeta, zdravstvene izvide, vzrejno dovoljenje, ocenjevalne liste oz. potrdila o uspehih na razstavah (šampionatih), če jih pes ima, itd. Mladički morajo z veseljem in brez strahu prihajati k vam, vajeni morajo biti človeške družbe in dotikov, njihov bivalni prostor pa mora biti čist in opremljen z igračkami ter drugo primerno opremo.

Opomba: Danes so švicarji predvsem družinski psi. Cenjeni so zaradi svoje lepote, vdanosti, dobrega karakterja in nezahtevne nege. Zaradi krasnega trobarvnega kožuha so v številnih knjigah opisani kot najlepši psi na svetu.