ANATOLSKI PASTIRSKI PES – KANGAL

Osnovno

Izvor: Turčija

Skupina: II. skupina po FCI

Uporaba: Predvsem kot pastirski pes, vajen težkega dela v ekstremnih vremenskih pogojih (tako v vročini kot mrazu), ter tudi kot čuvaj.

Življenjska doba: od 12–15 let.

Plečna višina: 
Psi od 74 do 81 cm
Psice od 71 do 79 cm

Idealna teža:
Psi od 50 do 65 kg
Psice od 40 do 55 kg

Povprečno leglo: od 5 do10 mladičev.

Značaj: Neustrašen, zvest, marljiv, pozoren, samostojen, zelo inteligenten, uravnovešen, samozavesten.

Informacije

ANDREJA ŠTANDECKER
vodja Sekcije za ostale klubske pasme

Zanimivosti

Zgodovina: Anatolski ovčar, poznan tudi pod imenom Karabaš izvira iz dežele kangalov Anatolije v Turčiji in je najverjetneje potomec velikih lovskih psov iz Mezopotamije. 

Videz: Velik močan, mišičast pes, široke glave s kratkim močnim gobcem.

Barva: dovoljene so vse barve kožuha, črn ali rjav gobec in črni uhlji.

Dlaka: Kratka gosta krovna dlaka z debelo poddlako, dolžina variira glede na klimatske pogoje.

Nega: Čist pes, ki ne potrebuje veliko nege. V obdobju menjave dlake krtačenje 1x tedensko.

Temperament: Pogumen, a ne agresiven.

Čuvaj: Zelo dober.

Dober z otroki: Najbolje se razume z večjimi otroki.

Dober z drugimi živalmi: Ker je pastirski ovčar, so domače živali budno pod njegovim očesom, na ostale pa ga je potrebno navajati v zgodnji mladosti.

Odnos do tujcev: Sumničav, saj ima močan zaščitniški nagon.

Gibanje: Vsaj 2 uri na dan, saj potrebuje veliko gibanja in ljubi dolge sprehode.

Glasnost (lajež): Srednja.

Življensko okolje: Za to pasmo je primeren izključno velik ograjen prostor, majhno dvorišče ali celo stanovanje zanj nista primerna. Odlično se bo počuti le na podeželju.

Primeren lastnik: Ker so predstavniki te pasme precej samozadostni, samozavestni in z trdno voljo, mora biti lastnik psa te pasme dosleden pri vzgoji biti ter predvsem dovolj avtoritativen, saj bo v nasprotnem primeru pes hitro prevzel alfa vlogo. Trda roka bo prej naletela na gluha ušesa, zato je potrebna zgodnja socializacija in dosledna vzgoja, ki temelji na zaupanju.

Potencialni problemi z zdravjem: Kolčna displazija, občutljivost na anastezijo, entropija, hipotiroidizem.

Potencialni problemi z vedenjem: Agresija.

Pripravil Darko Žnidar, lastnik Kangala

Obstaja zelo malo dokumentov, znakov in pripovedi o zgodnjem obstoju Kangala kot pasme.
Ovčarski psi, v nasprotju s pastirskimi psi, izhajajo z dna socialne lestvice, zato so bili zgodovinsko komaj omenjeni. Izvirna dežela Kangalov je Turčija – natančneje pokrajina Anatolija, katera je v osrednji Turčiji nekakšen vezni člen med Evropo in Azijo. Današnji Kangal je produkt prvotnih prazgodovinskih ovčarskih psov, poznanih iz arheoloških najdb 7000 let pred Kristusovim štetjem. So psi iz časa centralnoazijskih selitev prebivalcev med vzhodom in zahodom.

Današnji Kangal je prvič našel svoje mesto v državi Osmaniji v začetku 16. stoletja. Zaradi splošne krize se je v Anatoliji pojavila velika selitev prebivalcev, poljedelstvo je propadlo, na njegovo mesto je stopila živinoreja.

Središče vzreje Kangalov je dežela Sivas, kjer je tudi mesto Kangal, od tod izhaja tudi ime psa.
Plemiška družina Kangal je bila stoletja dolgo poznana kot odlična vzrediteljica konj, ovac in psov. Pred približno šestdesetimi leti je ta družina določila pasemski standard pasmi, katera se je dotlej imenovala Karabaš ( kara – črna, baš – glava ) in ji dala svoje ime Kangal.

Pastirji v Anatoliji se trudijo Kangala obdržati kot čisto pasmo in ne gledajo na razdaljo, kjer bi našli primernega partnerja-ko za svojega psa.

Pred nekaj leti so nastali državni programi za vzrejo Kangalov v mestih Ulas, Kangal, Konya in Ankara.
Leta 1965 so prvi par Kangalov izvozili v Anglijo in leta 1968 v ZDA. Od takrat naprej se je razvoj Kangalov širil na vse kontinente.

Na mednarodnem simpoziju s tematiko »Turški ovčarski psi » so bili strokovnjaki iz vsega sveta enotnega mnenja: v Turčiji obstaja več pasem pastirskih psov in Kangal je samostojna pasma.
Prvi festival Kangalov je bil leta 1999 v turški pokrajini Sivas. Kangal namreč uživa v Turčiji folklorni status.

Anatolski pastirski pes pa je odkritje zahoda. V Turčiji ni poznan, FCI pa pasmo Anatolski pastirski pes “COBAN COPEGI” priznava od aprila 1989. Ta pasma vključuje celo mešanice med turškimi pastirskimi psi, Kangalu pa se tako godi velika krivica. To je zares nesmiselna globalizacija s strani zahoda in FCI.

Upam, da bomo lastniki in vzreditelji Kangalov te krivice popravili v korist pasme Kangal in ugledu slovenskega vzrediteljstva.